Zadnji pravopis je izšel leta 2001. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Zadnji pravopis je izšel leta 2001. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Od izida zadnjega Slovenskega pravopisa mineva 23 let. Poznejše izdaje, predvsem spletna, so prinesle nekaj manjših sprememb, Pravopisna komisija, ki deluje pri SAZU in ZRC SAZU, pa praktično ves čas sistematično pripravlja gradivo za nov pravopis z naslovom Pravopis 8.0. Predlogi za dopolnitev pravopisnih pravil redno prihajajo v javno razpravo, v kateri so zdaj četrto poglavje Glasovno-črkovne premene in dodana pravila za prevzemanje iz dvanajstih tujih jezikov.

O tem se je v radijski oddaji Jezikovni pogovori Vlado Motnikar pogovarjal s Heleno Dobrovoljc, vodjo Oddelka za pravopis in skupine za pripravo novega Pravopisa 8.0, moderatorko Jezikovne svetovalnice, rastočega pravopisnega slovarja ePravopis in Pravopisnih kategorij na portalu Fran.

Glasovno-črkovne premene

Novi Pravopis 8.0 bo prinesel nekaj sprememb, med drugim, da bo skupek pravil za težave pri premenah, s katerimi se srečuje slovenski uporabnik, zdaj zbran v enem poglavju. Torej, kako sklanjamo tuja imena, ali jim osnovo podaljšujemo ali skrajšujemo, upoštevamo preglas ali ne.

Katerim primerom v govoru podaljšujemo osnovo, v zapisu pa ne? Kako je s preglaševanjem besed, ki se končujejo na c, j, č, š, ž, dž oziroma so ti glasovi zapisani z drugačnimi črkami? Takšni primeri se ravnajo po besedah stric – stričev, Fritz – [fričev], Leibnitz – [lajbničev]...

Glavno vodilo je, da takšen, kot je izgovor v slovenščini, je tudi pri tujih imenih: Šempeter – Šempetra [šempetǝr šempetra], Hannover – Hannovra [hanovǝr, hanovra].

Ob teh vzporednicah so v poglavju Glasovno-črkovne premene želeli pokazati, da gre vedno za analogijo, da torej v slovenskem sistemu poiščemo vzorec, ki glasovno ustreza tujemu imenu, in se v izgovoru ravnamo po tem vzorcu. Zapis urejajo vsakokratna pravopisna pravila.

Latinični in nelatinični jeziki, pinjin

Vsaka latinična pisava ima svoje posebnosti in zakonitosti. Posamezni jeziki so jo prilagodili svojim potrebam in za posamezne glasove uveljavili določene zapise.

Diakritičnih, ločevalnih znamenj ne odstranjujemo, posebnih črk ne zamenjujemo oziroma upoštevamo glasovno vrednost teh ločevalnih znamenj. Če je v besedi na primer znak ø, to ni o, ampak je njegova glasovna vrednost e.

Pri kitajščini, japonščini in korejščini izhajamo iz uradnih latiničnih standardov. Pri arabščini imena še vedno prevzemamo fonetično, kot jih izgovarjamo v slovenščini. Upoštevamo glasovno podomačevanje, enako velja za cirilične pisave.

Sarah, Hannah, Utah, Oprah, Deborah …

Pravopis 8.0 se dotika tudi dilem, kako pri navedenih primerih pregibamo imena – ali samo v govoru ali tudi v zapisu. Bi pisali pri Sarah ali pri Sari, pri Hannah ali pri Hani.

Se pri pregibanju zapis v imenovalniku razlikuje od preostalih sklonov?
Helena Dobrovoljc pravi, da se govor in zapis pogosto ne ujemata. V govoru zelo pogosto pregibamo, v zapisu pa ne.

Domačenje

Občnoimenske besede prevajamo ali pisno domačimo.

Ne podomačujemo pa zemljepisnih pojmov, kulturno oziroma geografsko specifičnih primerov.

Pri lastnih imenih naj ne bi domačili osebnih imen, ki jih nismo že do zdaj, izjema so le nekatere zgodovinske osebnosti, h katerim štejemo vladarska imena (Karel III.).

S skupino za Standardizacijo zemljepisnih imen sledijo standardizacijskim smernicam, naj ne bi domačili imen, ki jih doslej nismo. Pripravili so standard za slovenska imena vseh držav sveta, upoštevali bodo stara slovenska imena pokrajin, na primer Šampanja, ne bodo pa na novo slovenili vseh pokrajin. To se mora zgoditi spontano.

Dvojnice

Dvojnic ni tako veliko, kot se zdi, temeljno vodilo je, da smernice opise posameznih enot obravnavajo na enak način (radio – z radiem/radiom, zakaj ne bi tega storili tudi pri besedah Ontario, trio; podobno Utrillo po vzorcu Murillo).

Pri preglaševanju Slovenci v pisavi po njenem mnenju neradi uporabljamo preglašene končnice. Pravilo je, da se -e pri imenih na končni -ge oziroma -ce ohranja, torej z Georgeem [z džordžem].

Dvánajst ali dvanájst – pri takih primerih se potrjujejo dvojnice, v Pravopisu 8.0 se zarisujejo smernice, kaj je sprejemljivo.

Pravila določajo, da se lahko uporabljajo dvojnice. Za slovenska imena uporabljamo naglas na mestu, kot ga želi lastnik imena (npr. Kováčič/Kóvačič).

Sogovornika sta govorila tudi o jeziku v funkcijskih zvrsteh oziroma v javnih oziroma zasebnih govornih položajih. In kako jezik v medijih razumejo ljudje, ki ne prihajajo iz istega pokrajinskega govora oziroma jezikovnega koda kot gost.

Celotnemu pogovoru oziroma tudi temu, komu je novi pravopis namenjen, o prevzemanju ozkih e in o, zapisu Luksemburg oziroma Luxembourg, lahko prisluhnete v oddaji Jezikovni pogovori.

Jezikovne premene in prevzemanje