Slovenija bo tokrat izvolila enega evroposlanca več. Foto: BoBo
Slovenija bo tokrat izvolila enega evroposlanca več. Foto: BoBo

Zaradi odhoda Združenega kraljestva iz EU-ja so v Evropskem parlamentu pred prejšnjimi volitvami v evropski parlament leta 2019 sprejeli dogovor, da se bo število poslanskih sedežev zmanjšalo s 751 na 705. Z novim dogovorom za letošnje volitve pa bo število poslancev spet naraslo za 15 na 720 stolčkov.

Dodatne sedeže v Evropskem parlamentu bo skladno z novim dogovorom dobilo 12 držav članic. Po dva bosta pripadla Franciji, Španiji in Nizozemski, po en pa poleg Slovenije še Avstriji, Danski, Belgiji, Poljski, Finski, Irski, Slovaški in Latviji.

Zakaj ima Slovenija po novem devet poslancev?

Razdelitev števila sedežev po posamezni državi je močno odvisna od števila prebivalcev, a imajo majhne države, kot je Slovenija, vseeno več sedežev, kot bi jih dobile, če bi veljala stroga sorazmernost. Gre za načelo upadajoče proporcionalnosti. Natančne formule za izračun, koliko poslancev bo pripadlo kateri državi, sicer sploh ni, v veljavi je samo nekaj splošnih pravil v 14. členu Pogodbe o Evropski uniji. Največ poslancev ima Nemčija, in sicer 96, najmanj pa Malta, Ciper, Estonija in Luksemburg, ki jih imajo po šest. Slovenija ima tako kot Latvija devet evroposlancev.

Evroparlament je edini organ EU-ja, ki ga države članice izvolijo neposredno. Foto: EPA
Evroparlament je edini organ EU-ja, ki ga države članice izvolijo neposredno. Foto: EPA

Edini organ EU-ja, ki je izvoljen neposredno

Evropski parlament je edini organ EU-ja, ki ga evropski državljani izvolimo neposredno, način, kako države članice izberejo svoje poslance za petletni mandat, pa je prepuščen posamezni državi, čeprav obstaja nekaj skupnih pravil.

Volitve devetih slovenskih poslancev v bruseljski parlament so tako kot državnozborske tajne in temeljijo na splošni in enaki volilni pravici, volilni sistem pa je proporcionalen, kar pomeni, da odstotek prejetih glasov odraža odstotek prejetih poslanskih mandatov. Največja razlika med državnimi in evropskimi volitvami je preferenčni glas, ki na evropskih volitvah prinaša personalizacijo izbire. To pomeni, da lahko izbiramo bolj kandidate kot stranko, ki zato ne more z vrstnim redom na volilnem lističu na primer narekovati, koga bo poslala v Bruselj. Na državnozborski ravni, ki ne pozna preferenčnega glasu, stranke favorizirajo kandidate tako, da jih kandidirajo v izvoljive volilne okraje, kjer ima stranka močno podporo.

Parlamentarne volitve ne poznajo preferenčnega glasu, s katerim bi volivci lahko izbirali, koga želijo videti na poslanskem stolčku. Foto: BoBo
Parlamentarne volitve ne poznajo preferenčnega glasu, s katerim bi volivci lahko izbirali, koga želijo videti na poslanskem stolčku. Foto: BoBo

Preferenčni glas, ki ni obvezen, saj lahko obkrožimo zgolj strankarsko listo in tako potrdimo vrstni red na volilni listi, je v preteklosti nekdanjemu predsedniku Borutu Pahorju pokvaril načrte. Kaj se je zgodilo?

Pahor je leta 2004 kandidiral kot zadnji na listi takrat še stranke ZLSD (danes SD), a je bil vseeno izvoljen v Evropski parlament. Na zadnje mesto se je vpisal, ker je želel s svojim imenom podpreti listo, ni pa si v resnici želel v bruseljske poslanske klopi. Moč prednostnega glasu se je tu zelo očitno pokazala, strankinemu vrstnemu redu na listi so namreč volivci prekrižali račune in Pahor je po volji volivcev kot zadnji s strankarske liste odpotoval v Bruselj.

Evropske volitve 2024: Kako volimo EU poslance?

Kako deluje sistem evrovolitev?

Po zakonu o volitvah poslancev v Evropski parlament se delitev mandatov opravi po D'Hontovem proporcionalnem sistemu na ravni celotne države, ki predstavlja eno volilno enoto, zaradi preferenčnega glasu pa se ne delijo po vrstnem redu na kandidatni listi, temveč glede na število preferenčnih glasov, ki jih prejme posamezni kandidat. A ker ne gre za absolutni preferenčni glas, pač pa za relativnega, se ti glasovi upoštevajo, le če je dosežen določen prag.

Kako deluje relativni preferenčni prag?

Preferenčni glasovi so upoštevani, le če njihovo število preseže količnik, ki ga dobimo, če število vseh glasov, oddanih za listo, delimo z dvakratnikom števila kandidatov na listi. Če ta pogoj ni izpolnjen, se upošteva vrstni red na volilni listi, kot ga je določila stranka.

Recimo, da poljubna stranka osvoji štiri mandate. Če dva kandidata presežeta prag, sta avtomatično izvoljena, pridružita pa se jima še prvi in drugi na listi. Če nihče od kandidatov ne preseže preferenčnega pragu, bodo izvoljeni prvi štirje kandidati na listi. Volivci pa bi hipotetično lahko v Bruselj poslali tudi štiri kandidate z dna liste, nosilec liste in vsi pri vrhu pa bi se obrisali pod nosom.

Kako deluje D'Hontovo deljenje mandatov med stranke?

Po D'Hondtovem sistemu ali sistemu D'Hontovega količnika se najprej prešteje absolutno število glasov, ki jih je dobila lista. Kandidatne liste nato poravnamo v stolpce in njihove glasove delimo z ena, dve, tri, štiri ... vse do devet. Primerjamo izračune za vse stranke, poiščemo devet najvišjih številk in tako so razdeljeni vsi mandati.

Kaj to pomeni v praksi?

Poglejmo hipotetični primer evropskih volitev, na katerih je glasove za stranke A (220.000 glasov), B (130.000), C (90.000) in D (60.000) oddalo 500.000 volivcev. Kakšni bi bili D'Hontovi količniki, ki bi določili, koliko poslancev bo dobila katera stranka?

Volilna komisija je Hribarju priznala glas z glasovnice, sprva zavržene kot neveljavne, kjer naj bi se volivka podpisala pod Hribarjevim imenom, ni pa obkrožila številke. Foto: BoBo
Volilna komisija je Hribarju priznala glas z glasovnice, sprva zavržene kot neveljavne, kjer naj bi se volivka podpisala pod Hribarjevim imenom, ni pa obkrožila številke. Foto: BoBo

Stranka A
220.000 : 1 = 220.000
220.000 : 2 = 110.000
220.000 : 3 = 73.333
220.000 : 4 = 55.000
220.000 : 5 = 44.000

Stranka B
130.000 : 1 = 130.000
130.000 : 2 = 65.000
130.000 : 3 = 43.333
130.000 : 4 = 32.500
130.000 : 5 = 26.000

Stranka C
90.000 : 1 = 90.000
90.000 : 2 = 45.000
90.000 : 3 = 30.000
90.000 : 4 = 22.500
90.000 : 5 = 18.000

Stranka D
60.000 : 1 = 60.000
60.000 : 2 = 30.000
60.000 : 3 = 20.000
60.000 : 4 = 15.000
60.000 : 5 = 12.000

Stranka A bi dobila štiri poslance, stranki B in C po dva, stranka D pa le enega. Zdaj je treba zgolj še pogledati, katera imena kandidatov so presegla prag relativnega preferenčnega glasu, če takšnih imen ni, se upošteva vrstni red kandidatov na listi, kot so ga določile politične stranke.

Preferenčni prag stranke A: 12.222

Vzemimo primer stranke A, kjer je prag za upoštevanje preferenčnih glasov 220.000 (število glasov za listo) : 18 (dvakratnik števila kandidatov na listi) = 12.222.

Kandidatna lista stranke A: 1. Marjana (2.000 preferenčnih glasov), 2. Marko (4.000), 3. Aleksandra (12.000), 4. Bojan (3.000), 5. Larisa (10.000), 6. Boris (12.251), 7. Katarina (20.000), 8. Luka (133.000) in 9. Jaka (500). Volivci so oddali tudi 23.249 glasov samo za listo A, ne da bi oddali preferenčni glas, ti glasovi so v bistvu glasovi za vrstni red, ki ga je določila stranka.

V Evropski parlament bi se s preferenčnim glasom uvrstili poslanci Luka, Katarina in Boris. Pa tudi nosilka liste Marjana, ki je prejela najmanj preferenčnih glasov od vseh, a četrtega poslanca, ki bi presegel prag, ni, zato se upošteva vrstni red liste, Marjana pa je na njej prva.

Boris je na primer za samo nekaj deset glasov ujel preferenčni prag, sicer bi bil namesto njega izvoljen Marko, kot drugi na listi.

Volilna pravica in volilni postopek

Poslanci so voljeni na podlagi splošne in enake volilne pravice, pod enakimi pogoji pa lahko volijo tudi državljani drugih članic EU-ja, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Za tuje državljane velja splošni pogoj, da so vpisani v volilno evidenco. Volilni pravici državljanov RS in tujih državljanov drugih držav članic sta popolnoma enakovredni ter obsegata tako aktivno kot tudi pasivno volilno pravico.

Volilni postopek ni bistveno drugačen kot pri volitvah v državni zbor. Enako velja za kandidiranje, pri čemer se voli le osem poslancev, ki jih lahko predlagajo politične stranke in volivci. Poslanske mandate deli državna volilna komisija, ker je Slovenija za te volitve ena sama volilna enota, poslanske mandate razdeli državna volilna komisija. Potrditev mandata poslanca poteka najprej znotraj države, nato pa še v Evropskem parlamentu. Državni zbor (DZ) potrdi izvolitev poslancev tako kot mandate svojih poslancev. Po opravljeni verifikaciji predsednik DZ-ja obvesti predsednika Evropskega parlamenta o izidu volitev.