Pat Cox. Foto: EPA
Pat Cox. Foto: EPA

"Dan dobrodošlice", kot so ga poimenovali, je s pridružitvijo desetih novih držav – večina je bila iz nekdanjega socialističnega bloka – pomenil tudi simbolični konec delitev iz obdobja hladne vojne. Evropski uniji so se takrat poleg Slovenije pridružili še Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Estonija, Litva, Latvija, Ciper in Malta.

Irski politik Pat Cox je bil za evropskega poslanca prvič izvoljen leta 1989. V 15 letih svojega dela v Evropskem parlamentu je bil med drugim vodja skupine Evropske liberalne, demokratske in reformistične stranke, zadnji dve leti svojega mandata je bil tudi predsednik Evropskega parlamenta (2002–2004). Bil je prvi evropski politik, ki je Slovenijo obiskal po referendumski odločitvi za vstop v Evropsko unijo. Evropa in svet sta danes drugačna, kot sta bila pred dvema desetletjema. Uniji so se pozneje pridružile še tri države (Romunija, Bolgarija in Hrvaška), Združeno kraljestvo pa je izstopilo iz povezave, ki ji številni očitajo nemoč ob večjih mednarodnih izzivih in neučinkovitost.

Pat Cox v pogovoru za RTV Slovenija poudarja, da bo po prihajajočih evropskih volitvah pomembno zlasti to, da politika najde proevropsko večino.


Velika širitev leta 2004 je bila eden izmed pomembnejših mejnikov v zgodovini evropske povezave. Kako danes gledate na spremembe v Evropi v zadnjih dveh desetletjih?

Mislim, da smo pred 20 leti ravnali prav. Prav je bilo, da smo odprli vrata in v svoj dom sprejeli ljudi, ki jih je izključila zgodovina in ne lastna izbira. Države, ki so se pridružile, so danes močnejše in uspešnejše. Tudi Evropska unija je zato močnejša. Mislim, smo poleg stvari, kot sta rast kmetijske proizvodnje v takrat novih članicah in zmanjšanje brezposelnosti, doživeli zlasti izjemno rast priložnosti za potovanja, delo in študij. To se mi zdi zelo pomembno. Opažamo zaskrbljenost glede nazadovanja temeljnih vrednot – tega ne želim pomesti pod preprogo – obenem pa smo videli, in še bomo, tudi zelo pozitivno, geopolitično pomembno vlogo držav srednje in vzhodne Evrope kot odgovor na Putinov napad na Ukrajino. Skratka, mislim, da je bila širitev zgodba o uspehu. Ta nas spominja, da smo prostovoljna zveza svobodnih ljudi, za razliko od tega, kar vidimo v Ukrajini, kjer želi predsednik Putin z orožjem vsiliti lažno enotnost tako imenovanih slovanskih bratov. Pod črto je torej to dobra zgodba za EU in deset držav, ki so vstopile.

Toda v zadnjih 20 letih so politiki iz novih članic zelo redko zasedli najvišje politične položaje v EU. Izjema so Poljaka Donald Tusk in Jerzy Buzek ter zdajšnja predsednica Evropskega parlamenta, Maltežanka Roberta Metsola. Zakaj?

Ne vem, ali se čisto strinjam s to tezo. Slovenija je imela tri izjemne evropske komisarje: Janeza Potočnika, ki je pomagal pri pogajanjih za vstop, Violeto Bulc, s katero sem sodeloval kot koordinator v Službi za mobilnost in promet, in Janeza Lenarčiča, ki opravlja res veliko delo pri vse pomembnejšem kriznem upravljanju. Poleg njih so še drugi ljudje iz Slovenije. Na primer Lojze Peterle, s katerim sem kot predsednik Evropskega parlamenta sodeloval, ko je bil predsednik Odbora za evropske zadeve v Državnem zboru. Bil je tudi član predsedstva Evropske konvencije za prihodnost Evrope in podpredsednik Evropske ljudske stranke. Poleg predsedniških položajev, ki ste jih omenili, ima Evropski parlament tudi podpredsednike. Do zdaj jih je bilo 26 iz šestih od desetih novih članic, žal nihče še iz Slovenije. Vendar ne gre za nekaj, kar bi bilo proti Sloveniji, da se njeni ljudje izključujejo. Naj navedem primer moje države, Irske, ki se je takratni Evropski gospodarski skupnosti pridružila pred 51 leti. Imel sem čast, da sem bil predsednik Evropskega parlamenta, a sem tudi edini v 51 letih. Imamo zelo omejeno število teh najvišjih političnih položajev. Rekel bi, da je bil moj primer izjemen, kot je tudi primer zdajšnje predsednice Roberte Metsola, ki prihaja iz najmanjše države članice. V veliki meri – ne sicer vedno – pa je položaj predsednika Evropskega parlamenta rezultat dogovorov dveh največjih političnih skupin. Običajno imajo največ besede največje nacionalne delegacije znotraj največjih skupin. Šele ko največji naredijo prostor za manjše, ti lahko splezajo na vrh.

Globus: Evropska unija, zakaj že?

Pred nami je kampanja pred evropskimi volitvami. Katere teme bodo po vašem mnenju odločujoče? Veliko se govori o porastu evroskepticizma in skrajne desnice na prihajajočih volitvah ...

Po mojih izkušnjah Evropa zelo težko pride do izraza na evropskih volitvah. Ko sem sam kandidiral, sem ugotovil, da politična tekma poteka ob nacionalnih vprašanjih. Kako priljubljena je vlada v tistem trenutku? Katere so pomembne teme v Sloveniji ali na Danskem in v Nemčiji? Največkrat ta vsebina evropske teme odrine na stran. Če me sprašujete, katere so zame pomembne evropske teme, menim, da kljub nekaterim preprekam ostaja pomembno vprašanje poskus zajezitve najhujših posledic globalnega segrevanja in podnebnih sprememb. Jasno je tudi, da bosta v prihodnosti precej bolj kot v preteklosti pomembni varnost in obramba. Zdi se mi, da je obseg financiranja Evrope zelo kočljiva, a pomembna razprava, ki jo moramo imeti, če želimo več narediti skupaj kot Evropejci. Seveda pa se bomo morali začeti pripravljati tudi na širitev. Širitev so globoko zamrznili za več kot deset let. To je treba odmrzniti, s tem se moramo začeti ukvarjati. Tu so še nekatera druga pomembna vprašanja, ki pa jih nimamo pod nadzorom: čezatlantski odnosi in s tem povezana varnostna in trgovinska vprašanja, pa vpliv tekme ZDA proti Kitajski, pri čemer poskušata Evropo potegniti v eno oziroma drugo orbito. A Evropa se mora postaviti na lastne noge. Nazadnje, a to ne pomeni, da je najmanj pomembno, pa bi omenil še konkurenčnost, produktivnost in gospodarsko rast. Kot vidite, ne manjkajo pomembne evropske teme, vendar pogosto opažam – ne morem pa oceniti, ali je tako tudi v Sloveniji – da na evropskih volitvah te teme izpodrinejo nacionalna vprašanja. A ko bodo poslanci izvoljeni, se bodo morali ukvarjati prav s tem, o čemer sem govoril.

Je nova širitev Evropske unije, ki ste jo omenili, izvedljiva? Lani je predsednik Evropskega sveta Charles Michel na Bledu dejal, da mora biti EU pripravljena na širitev do leta 2030. Bi povečanje števila članic zahtevalo tudi spremembo odločevalskih procesov v Uniji?

To je seveda velik izziv. Ob 20. obletnici velikega poka bi rekel, da če smo širitev uspešno izvedli pred 20 leti, lahko to ponovimo. Besede Charlesa Michela o pripravljenosti do leta 2030 nam povedo, da bi morali v petih letih mandata prihodnjih Evropske komisije in Evropskega parlamenta pripraviti pot za širitev. Njun mandat se bo končal leta 2029. Vendar biti pripravljen leta 2030 ne pomeni, da se bodo takrat vrata odprla in bodo vsi zdirjali v Unijo. Vstopali bodo tako hitro, kot bodo lahko sprejeli vse, kar zahteva članstvo. Imamo Ukrajino, Gruzijo, Moldavijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo, Albanijo – osem držav. Tehnično bi lahko dodali Turčijo, ki je še vedno kandidatka. Vse bo odvisno od stopnje njihovega napredka. Imate pa prav: tudi Evropska unija mora narediti svojo domačo nalogo. Države kandidatke morajo storiti vse, da postanejo članice, Evropska unija pa jih mora sprejeti. Institucionalno gledano je prav, če rečemo, da si ne želimo zastojev pri odločanju.

Ne želimo si večje, močnejše in enotnejše Evrope, kjer so vsi znotraj Unije, ta pa ne more delovati zaradi političnih zastojev in neenotnosti. Poleg tega potrebujemo tudi proračunsko zmogljivost. Veliko dela je na obeh straneh. Upajmo, da bo veliko kandidatk do leta 2030 napredovalo skozi pogajalska poglavja, EU pa se bo v prihodnjih petih letih temeljito pripravila na to. Lahko bi bila potrebna tudi sprememba pogodbe ali vsaj pospešitev vseh prožnih klavzul v Lizbonski pogodbi. Bomo videli. Mislim pa, da bi morali za države, ki trkajo na evropska vrata, najti tudi načine, kako jih čim več in čim prej privabiti, ne da bi bilo treba vse storiti v enem koraku. To ne pomeni, da bi jim preprečili polnopravno članstvo, prav nasprotno, pospešiti bi bilo treba njihov občutek pripadnosti, medtem ko še niso polnopravne članice.

Pred volitvami se vselej sprašujemo o vlogi mladih. Najnovejši podatki Eurobarometra kažejo, da mlade med 15 in 24 leti v Sloveniji od vseh področij najbolj zanima prihodnost Evrope, a pogosto tudi slišimo, da mladi Evropsko unijo jemljejo za samoumevno. Jih po vaših opažanjih evropska politika zanima?

Prejšnji teden sem imel čast nagovoriti poslance na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, na katerem so sodelovali voditelji desetih držav, ki so se pridružile pred 20 leti, predsednica Evropskega parlamenta in predsednica Komisije. Tam sem srečal tudi deset mladih, ki so se rodili 1. maja 2004. To so bili takratni "evrodojenčki". Ko sem se pogovarjal z njimi, sem opazil njihovo navdušenje nad odprtostjo, ki jim jo je dala Evropa, da lahko študirajo, potujejo in imajo možnost delati na tujem kot državljani. Tega se močno zavedajo.

Mislim, da je občutek Evrope nekaj zelo privlačnega za mlade. Veseli me, da mladi v Sloveniji ali nasploh Evropo uvrščajo visoko na seznam. Mislim pa, da moramo vedeti eno stvar – pa ne govorim o vaši državi –, ampak na splošno so mladi zelo angažirani na družbenih omrežjih, so generacija TikToka, niso pa tako zavzeti, ko je treba oditi na volišče. Moj poziv navdušenim mladim Slovencem, ki verjamejo v Evropo, je: verjemite tako močno, da boste odšli na volišče in oddali svoj glas; da se ne boste le počutili Evropejce, ampak boste z glasovanjem pravi državljani Evrope. Vem, da je to kliše, vendar klišeji obstajajo, ker so resnica: mladi so prihodnost Evrope. Priznajmo si, moja generacija je jemala stvari za samoumevne; rodil sem se, živel, odrastel, delal v parlamentu in ga pred leti tudi zapustil v Evropi, kjer je bil mir samoumeven.

Nisem si mislil, da se bo naša celina vrnila v vojno. Vem, da smo preživeli grozen razpad nekdanje Jugoslavije. Bilo je grozno, toda nekako sem to videl kot krizo razpada in ne kot širši evropski požar. Vladimir Putin pa je to spremenil, delno že leta 2014, dokončno pa leta 2022. Vsaka generacija tvega, da jemlje stvari za samoumevne, dokler je kaj ne prebudi. Moja generacija in mlajši smo spoznali, da mir na naši celini ni samoumeven.

Foto: EPA
Foto: EPA

Pa Evropska unija sprejema prave odločitve za dosego miru? Nekateri opozarjajo, da z oboroževanjem Ukrajine ne bo zavladal mir. Je Evropska unija po vašem mnenju na pravi poti?

Mislim, da je. Čeprav nisem več v politiki, je politika v meni. Veliko se ukvarjam z gradnjo demokracije v Ukrajini, ki sem jo v zadnjih 12 letih velikokrat obiskal. Ne moremo in ne smemo Ukrajine prepustiti grdi usodi v rokah brutalnega Putina. Tega ne smemo storiti ne le zaradi Ukrajine, ampak zaradi nas. Če bo imela Evropska unija na vzhodni meji propadlo in razbito ukrajinsko državo, se to lahko razširi na vzhodne članice Unije, ki bi jih Putin lahko podobno ogrozil. To je čas, ko se moraš zavzeti za nekaj, v kar verjameš. Ukrajinci se bojujejo. Nedavno sem bil v Ukrajini. Obiskal sem bolnišnico v Lvovu, poimenovano Superhumans, in se tam srečal z mladimi žrtvami vojne, ki so jim dali proteze, zdaj pa skušajo obnoviti svojega duha in telo. Srečal sem navdihujoče ljudi. Spoznal sem mladeniča, ki je izgubil obe nogi in levo roko, pa je bil še vedno poln izjemne človeške vitalnosti. Ti ljudje potrebujejo našo popolno podporo tako pri boju kot pri okrevanju. Seveda so tudi drugačni glasovi. Seveda slišimo dvome ter vidimo porast evroskeptičnih in populističnih strank. Povem pa vam, da verjamem, da bodo po teh volitvah velike evropske stranke nekoliko manjše kakor doslej, a ne veliko. Če bodo proevropske stranke v parlamentu – Evropska ljudska stranka, Socialisti in demokrati, Prenovimo Evropo in Zeleni – dobile dovolj glasov ter imele zdravo pamet in kolektivno modrost za podporo petletnemu proevropskemu programu, potem sem, ko govorimo o evroskepticizmu, skeptik.

In katera bo najpomembnejša naloga novega Evropskega parlamenta?

Najpomembnejša naloga na začetku prihodnjega petletnega mandata bo najti evropsko večino, ki bo ohranila upanje.