Foto: Val 202/Luka Hvalc
Foto: Val 202/Luka Hvalc

Sepolia je mestna četrt na obrobju Aten. Gre za zelo lepo urejen, na prvi pogled bogat in umirjen del mesta. Na ulicah so, čeprav je bilo sredi januarja, že zorele divje pomaranče. Prijazen možakar v kiosku nas je napotil proti košarkarskemu igrišču, na katerem so odraščali bratje Andetokumbo.

"Dobro se spomnim, kako so prihajali na naše betonsko igrišče, ki se imenuje Triton," je povedal košarkarski navdušenec Jorgos, ki je po nedeljskem kosilu s sinom metal na koš. Pravi, da Janis ni pozabil nanje in da jih vsako leto pride pozdravit na igrišče. Obišče jih popolnoma nenapovedano, brez novinarjev in kamer, ter igra košarko z otroki. Lokalna skupnost v Sepolii se mu je zahvalila z velikim grafitom na sredi igrišča, še večji grafit oz. mural pa je na bližnji stolpnici, na kateri so upodobljeni vsi trije bratje.

Atene: Zgodba košarkarske družine Andetokumbo

Jorgos se spominja, da je bila družina Andetokumbo zelo povezana. Držali so skupaj in poskušali preživeti. Na igrišču pa se je takoj videlo, da je predvsem Janis prav posebno nadarjen. Za sogovornika je navdihujoča zgodba, kako so si kot sinovi revne priseljenske družine iz Nigerije zgradili bleščečo kariero z vsakim svojim šampionskim prstanom NBA. "Zagotovo je bilo vmes tudi veliko sreče, da so ga našli pravi ljudje in izbrusili njegovo nesporno nadarjenost."

Z balkona svojega stanovanja je videl, da mladi Janis tako rekoč ni zgrešil niti enega meta. Zdaj na istem igrišču preživlja popoldneve Jorgosov sin Zaharias, ki je navdušen, da lahko meče na iste koše kot slavni bratje. "Janis je moj idol," je povedal 9-letnik. Pridružil se nam je še njegov malo večji prijatelj Angelos, ki je seveda tudi navdušen nad košarkarskim zvezdnikom: "Želim si igrati kot Janis!"

Zastonj sendviči in sok

S prijazno druščino z igrišča smo si skupaj ogledali veliko stensko poslikavo na bližnji stolpnici, na kateri so upodobljeni vsi trije bratje. Pokazali so nam tudi bar na drugi strani ulice, ki ima pomembno vlogo za vso košarkarsko družino Andetokumbo.

Ker je bil čas nedeljskih kosil, je bil Cafe Kivotos prazen. Za točilnim pultom je bila gospa Katie, ki ni govorila kaj prida angleško, a vseeno smo se ob številnih košarkarskih fotografijah hitro sporazumeli. Na steni so obešene fotografije, na katerih so bratje skupaj z njo in možem, med drugim tudi na tribunah po vsem svetu, saj redno obiskujeta tekme, na katerih nastopajo Janis, Tanasis in Kostas. Bila sta tudi na lanski prijateljski tekmi Slovenije in Grčije v Stožicah, izmed bratov je takrat igral samo Tanasis, in na tekmah Janisovega Milwaukeeja v NBA. Seveda nad pultom ne manjka podpisani dres Milwaukeeja.

Kivotos Cafe je navijaško središče bratov Andetokumbo. Bar vsako poletje obiščejo tudi košarkarski zvezdniki. Foto: Val 202/Luka Hvalc
Kivotos Cafe je navijaško središče bratov Andetokumbo. Bar vsako poletje obiščejo tudi košarkarski zvezdniki. Foto: Val 202/Luka Hvalc

Medtem ko sva si ogledovala zares zanimive fotografije, se nama je pridružil tudi njen mož, šef bara. Janis Cikas je velik košarkarski navdušenec. Pripoveduje, da je med delom v baru z enim očesom spremljal dogajanje na bližnjem igrišču in seveda so mu padli v oči bratje Andetokumbo. "Ko sem izvedel, da so brez prebite pare, sem jih nagovoril in povabil, da pri nas vsak dan brezplačno pojedo sendvič in popijejo sok."

Košarko so včasih igrali tudi do enajstih zvečer in po koncu so prišli še na kozarec vode, občasno pa so tudi pomagali pri različnih delih. Ponosni lastnik bara je dodal, da jih danes veliki zvezdnik, ki je v NBA odšel že leta 2013, obišče prav vsako poletje, ko pride na obisk v Atene. Rada pa prideta tudi druga dva brata. Pokazal je dva originalna podpisana dresa: modrega grške reprezentance, ki ga je Janis Andetokumbo nosil na svetovnem prvenstvu leta 2014, in dres s tekme NBA All Stars iz leta 2018.

Zgodba prvega trenerja

V četrt Sepolia pa je pred več kot petnajstimi leti zahajal tudi košarkarski trener, ki je v resnici odkril Janisa in brate. S Spirosom Velliniatisom smo se dobili v njegovi rojstni četrti Kato Patisia, kakšne tri kilometre iz središča Aten. Zraven je četrt Kipseli, v kateri živi največja afriška skupnost, blizu pa je tudi Sepolia.

Spiros je najprej treniral nogomet, njegove sanje so bile, da bo nekoč igral za nemško državno reprezentanco. Izvira iz delavske družine, pravi, da je mešane narodnosti: mama je bila Nemka, očetova družina pa ima delno albanske korenine. A v njegovi betonski četrti ni bilo ravno veliko nogometnih igrišč, zato se je preusmeril v košarko.

Ko smo se čisto na začetku kariere pogovarjali, so me Janisovi starši vprašali, kaj želim v zameno, če mu bo res uspelo. Rekel sem, da trenutno nič, če pa pride v NBA, želim 7 odstotkov zaslužka. Ta dogovor so prelomili.

Spiros Velliniatis, prvi trener Janisa Andetokumba

Ker je govoril tudi nemško, ni bil preveč priljubljen, vrstniki so ga nadlegovali, saj je bil spomin na 2. svetovno vojno živ. Sprostitev je našel v košarki, neizprosno je treniral, gledal tekme NBA na videokasetah, predvsem je oboževal Larryja Birda in Magica Johnsona. Pravi, da je Magicove neverjetne poteze vcepljal tudi mladim na treningih in da jih je še danes mogoče prepoznati tudi v igri Janisa Andetokumba.

Pri šestnajstih letih je prepričal starše, da se lahko odpravi v Združene države Amerike. Tam je treniral dve leti, a priznava, da vseeno ni bil dovolj dober, da bi ga sprejeli na kolidž. Vrnil se je v Evropo, čakalo ga je služenje vojaščine; ker je imel dvojno državljanstvo, je na koncu izbral vojaščino v Nemčiji. Tudi tam se ni počutil pretirano sprejetega, saj vseeno ni tekoče govoril nemško. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v Atene, se preživljal s priložnostnimi deli, prijatelj trener pa ga je povabil v neki manjši klub, da bi mu pomagal kot pomočnik. Šlo je bolj za hobi kot za resno kariero, saj je moral skrbeti za bolne starše. Zares se je trenerstva lotil šele v poznih tridesetih letih.

Janisa in brate je komaj prepričal za košarko

Ker je družaben, se je veliko potikal naokoli po svoji in sosednjih četrtih. Redno se je ustavljal ob betonskih igriščih in spremljal ulično košarko. V Atenah je bilo po letu 2000 veliko novih priseljencev iz Afrike, in opazil je, da temnopolti fantje zaradi svojih telesnih predispozicij igrajo drugačno košarko in imajo veliko večji potencial.

Spiros je začel delati v manjšem klubu Filathlitikos, v katerem so se strinjali z zamislijo, da bodo poskušali v svoje vrste zvabiti najbolj nadarjene afriške mladeniče, jim pomagali pri izobraževanju, jim uredili papirje ter morda katerega pripeljali do vrhunske kariere. In tako se je začela tudi zgodba bratov Andetokumbo.

Spiros Velliniatis je odkril Janisa. Zaradi prelomljene obljube nimata stikov. Foto: Val 202/Luka Hvalc
Spiros Velliniatis je odkril Janisa. Zaradi prelomljene obljube nimata stikov. Foto: Val 202/Luka Hvalc

"V četrti Sepolia je živel moj prijatelj. Ko sem ga nekoč obiskal, sva na igrišču opazila temnopoltega fanta, najstarejšega izmed bratov, Tanasisa, vendar ni želel niti slišati za trening košarke. Dve leti pozneje sem na istem igrišču opazil še Janisa, ki se mi je zdel neverjetno nadarjen. Toda treniral je nogomet. Nagovoril sem njegovo mamo in jo nekako prepričal, da s pogojem, da bratoma zagotovimo službo, začneta trenirati košarko. To nam ni uspelo, vendar se je pojavil neki podpornik kluba Filathlitikos, ki je bil pripravljen Janisu plačevati 300 evrov štipendije na mesec, in to je njegovo družino prepričalo, tako da je začel resno trenirati košarko."

Janisa je leto dni prepričeval, naj se odloči za košarko. Zanjo se je na koncu odločil, ker je to prineslo družini vsaj nekaj malega denarja. Resno je začel trenirati šele pri 14 letih. Po letu treningov pa se je vendarle zaljubil v košarko in tako se je začela njegova zgodba. Kakšna pa je bila trenerjeva prva misel, ko je na igrišču v Sepolii zagledal Janisa?

"Bog mi je prišepnil, da imam morda v rokah prihodnjo zvezdo NBA … Nikoli se nisem imel za vrhunskega trenerja, a včasih se mora ujemati več malenkosti. V klubu niso bili najbolj navdušeni nad brati Andetokumbo, ne zaradi rasizma, ampak zaradi njihove neosredotočenosti na treninge. Zaradi zelo slabe finančne situacije doma so morali pomagati staršem pri prodaji drobnarij na ulicah. To pa je pomenilo, da so tudi izpuščali treninge. Vseeno se je takratni glavni trener odločil, da fantje ostanejo v klubu, in to je bilo ključno."

Pravi košarkarji morajo za zmago tudi streljati

Spiros Velliniatis je pred leti za ameriški medij Vice izjavil, da morajo vrhunski igralci biti na neki način kriminalci, in spomnil na jugoslovansko košarkarsko šolo, ki je zagovarjala, da morajo pravi košarkarji za zmago tudi streljati, če je treba. Seveda v prenesenem pomenu besede.

"Spominjam se, da sem kot mladostnik v grškem športnem časniku bral članek, ki se je skliceval na neko jugoslovansko študijo o tem, da imajo številni vrhunski športniki tudi prestopniško preteklost, še posebno če prihajajo iz revnih okolij. Ko sem pozneje razmišljal o tem, sem ugotovil, da Janis sodi v prav ta vzorec. Ko si reven, se ne moreš vedno držati zakonov in iščeš bližnjice. Moraš preživeti. Tudi na igrišču je včasih podobno, treba je razmišljati zunaj okvirov."

Ko sem izvedel, da so bratje brez prebite pare, sem jih nagovoril in povabil, da vsak dan brezplačno pri nas pojedo sendvič in popijejo sok.

Janis Cikas, lastnik bara ob košarkarskem igrišču

Tudi razmišljanje zunaj okvirov ob tudi siceršnjem migrantskem življenju, za katero je bilo potrebno veliko prilagajanja in odrekanja, je pripomoglo k vrhunski karieri Janisa Andetokumba, ki bo decembra dopolnil 30 let in igra že v svoji deseti sezoni NBA. Vseskozi ostaja zvest Milwaukeeju, s katerim je leta 2021 postal tudi prvak NBA, v ekipi je bil takrat tudi najstarejši brat Tanasis. Janis je sicer večkratni udeleženec tekem All Stars in dvakratni najkoristnejši igralec lige. Visok je 211 centimetrov in težak 110 kilogramov. Igra s številko 34.

Janis v letošnji NBA sezoni dosega povprečno 30,4 točke. Zaradi poškodbe mečne mišice na začetku končnice ni bil v postavi.

V četrti Sepolia je velik grafit v čast četrtnim NBA-zvezdnikom. Foto: Val 202/Luka Hvalc
V četrti Sepolia je velik grafit v čast četrtnim NBA-zvezdnikom. Foto: Val 202/Luka Hvalc

S prvim trenerjem nimata stikov

Kljub navdušujoči statistiki in prstanu NBA pa njegov prvi trener Spiros Velliniatis pravi, da zelo redko gleda tekme svojega nekdanjega varovanca.

"Žal nimava več nikakršnih stikov, zato me včasih še vedno boli srce. V resnici mislim, da Janis v NBA igra slabše kot v Evropi, prej je bil veliko bolj univerzalen igralec. Odkar je v Ameriki, ni več napredoval. V Evropi je imel boljši met, tudi odstotek zadetih trojk, resda evropskih, je imel veliko boljši. Čisto analitično in košarkarsko gledano, je napravil korak nazaj. Na drugi strani je postal veliko močnejši, in to spretno izkorišča, tehnično pa ne vidim napredka. Logično je, da o marsičem ne odloča sam, osvojil je prstan, vprašanje pa je, kaj še lahko naredi."

Kaj pa Janis in reprezentanca? Bilo je kar nekaj zapletov, tudi pri dodeljevanju državljanstva, saj so Grki ravnali zelo birokratsko in na koncu tudi pragmatično, ko se je izkazalo, da gre za izjemno nadarjenost.

"Zame je jasno: če je nekdo rojen v Grčiji, je logično, da bo igral za državo, v kateri se je rodil in odrastel. Taka je moja doktrina, a življenje niso vedno doktrine. So tudi pravila in zakoni. Janis se je počutil kot Nigerijec, ko pa se je zaljubil v košarko, je občutil tudi pripadnost Grčiji, vendar ni imel dokumentov. To je pri afriških priseljencih kar pogosto; ker nimajo dokumentov, ob dopolnjenem 18. letu številne izženejo. Nekako je najprej ilegalno dobil dokumente in bil razočaran, ko ni bil poklican v reprezentanco. Rekel sem mu, da naj vztraja in igra še bolje, saj bo dobil tudi ponudbe drugih reprezentanc. 14 dni pozneje je dosegel 50 točk in takoj dobil neformalni ponudbi Španije in Azerbajdžana. Potem se je vendarle zganila tudi grška država, predvsem minister za šport, našli so luknjo v zakonu in Janis je uradno postal grški državljan."

Težava je bila, da je družina Andetokumbo v Grčijo prišla nezakonito, imeli so tudi težave z zakoni. Ampak zadeve so nekako uredili, tudi to ni škodilo, da se je bil Janis pripravljen krstiti, pripoveduje njegov prvi trener. Janis in družina so sicer že prej v četrti Sepolia redno zahajali v grško pravoslavno cerkev.

Obljubil naj bi mu delež od prve pogodbe NBA

Spiros Velliniatis sicer že dolgo nima stikov z Janisom in njegovo družino. Pravi, da so se po njegovem mnenju menedžerji zbali, da bo imel prevelik vpliv na svojega nekdanjega varovanca. "Morda se je zbala tudi njegova mama, a nisem prepričan, saj sva imela zelo dober in odkrit odnos. Nikoli več me ni omenjal, po treh letih sva imela verbalni spopad. Ljudje ne vedo, da sva nekoč sklenila ustni dogovor. Njegovi starši mi niso zaupali; ko smo se čisto na začetku kariere pogovarjali, so me vprašali, kaj želim v zameno, če bo Janisu res uspelo. Rekel sem, da trenutno nič, če pa pride v NBA, želim 7 odstotkov zaslužka."

Šlo je seveda za ustni dogovor in 7 odstotkov od prve Janisove pogodbe v NBA leta 2013, ko je bil star šele 18 let in ga je moštvo Milwaukee Bucks izbralo kot 15. na naboru NBA. Spiros poudarja, da je bila pogodba takrat razmeroma nizka in da se je vsa družina strinjala, da mu za ves trud pripada 7-odstotni delež. Dogovorili so se tudi, da ga povabijo na večerjo, na kateri bodo jedli poprovo juho, tradicionalno nigerijsko jed.

"Ko je Janis šel v NBA, se je družina začela izogibati pogovorom o tej temi. Ko se je to vleklo 3–4 leta, sem se odločil, da ne morem več molčati o tem, bil sem žalosten in sem to tudi javno povedal. Potem ko je Janis podpisal triletno pogodbo za 150 milijonov dolarjev, so mi številni čestitali, a počutil sem se prevaranega. Pet let sem skrbel zanj in ga prepeljal čez vse košarkarske in birokratske čeri, pa me zdaj niti pokliče ne več. Zgodbo sem zaupal ameriškemu mediju Vice."

Po tem intervjuju sta popolnoma prekinila vse stike. "Janis mi je lani po posredniku sporočil, da se želi srečati z menoj. Zavrnil sem, saj sva imela vedno neposreden stik, ko je imel težave, me je osebno poklical, zdaj pa bi se rad pogovarjal ob pomoči posrednikov. Razumem njegov položaj, ozadje, ampak ljudem, ki so ti pomagali, moraš znati reči hvala. V življenju je tako, da denar enkrat imaš, drugič pa ga nimaš več. Prijatelje pa imaš lahko vedno."

Spiros meni, da je Janis pod močnim vplivom menedžerjev in grških svetovalcev. Ti poskušajo nadzorovati njegov imidž in zloščiti blagovno znamko Andetokumbo. V to strategijo lahko štejemo tudi dokumentarno-igrani film o bratih z naslovom "Rise (Vzpon)", ki ga je lani producirala predvsem v ZDA zelo močna platforma Disney +. V filmu podrobno spoznamo življenjsko pot družine, ki sta jo v Atenah ustvarila priseljenca iz Nigerije, mati Veronica in oče Charles, nekdanji nogometaš, ki je po srčnem napadu leta 2017 nenadoma umrl.

Janis se boji, da bi preteklost njegove družine prišla v javnost, zato se počuti ogroženega, se izogiba stikom iz mladosti in z začetka kariere, je prepričan Spiros Velliniatis. "Njegova resnična zgodba je zelo temna. Življenje družine Andetokumbo je bilo veliko težje, kot si ljudje predstavljajo."

Najbolj me je očaralo, da je Janis tako preprost. Zaveda se, od kod izvira, kakšno otroštvo je imel, kako težka je bila njegova pot.

Goran Dragić, nekdanji Janisov soigralec

Goran Dragić: Janis se zaveda, od kod izvira

Bleščeče kariere imajo pogosto tudi temnejše plati. In zgodba bratov Andetokumbo pri tem ni nobena izjema. Naš zlati kapetan Goran Dragić je bil nekaj mesecev Janisov soigralec v Milwaukeeju. Podobno kot Janis je tudi Goran kot otrok najprej treniral nogomet. O grškem zvezdniku ima zelo dobro mnenje.

"Janis je fenomenalen košarkar, osvojil je prstan in bil najkoristnejši igralec. Ampak najbolj me je očaralo, da je tako preprost. Zaveda se, od kod izvira, kakšno otroštvo je imel, kako težka je bila njegova pot. Ostal je normalen, ne glede na slavo in denar. Še vedno mu največ pomeni družina. Zelo lepo vzgojen fant je. Zelo je aktiven tudi na področju dobrodelnosti. Njegova osebnost se kaže tudi na igrišču. Je dostopen in komunikativen."

Najmlajši brat Kostas je bil v preteklosti soigralec Luke Dončića v Dallasu. Pravi, da sta še vedno v stikih. Foto: Val 202/Luka Hvalc
Najmlajši brat Kostas je bil v preteklosti soigralec Luke Dončića v Dallasu. Pravi, da sta še vedno v stikih. Foto: Val 202/Luka Hvalc

Kostas Andetokumbo: Sem v stikih z Dončićem

Dobro mnenje o bratih ima tudi študent Janis, ki smo ga srečali v Cafeju Kivotos v četrti Sepolia, v katerem se je začela zgodba košarkarske družine Andetokumbo. Bil je sošolec najmlajšega izmed bratov, Kostasa, in seveda je jasno, da v Sepolii navijajo za Panathinakios, za katerega letos igra Kostas.

Najmlajši izmed bratov Andetokumbo se je namreč v letošnji sezoni vrnil v Atene. Obiskali smo večni derbi z Olympiakosom, v katerem je Kostas v peklenskem ozračju ob zmagi Panathinaikosa odigral solidno tekmo. V mešani coni ni bil preveč navdušen za intervjuje, izgovarjal se je na nosečo ženo, a je na vztrajanje predstavnika za stike z javnostmi in ob vnaprejšnjem lobiranju ob pomoči našega Sanija Bečirovića, ki je tehnični direktor Panathinaikosa, vendarle privolil v kratek pogovor za Val 202. "Sem zadovoljen z zmago, vendar dokler ne osvojimo čim več zmag, sezona ne bo uspešna."

Pohvali se lahko s prstanom NBA, saj je bil leta 2020 član šampionske zasedbe LA Lakers. Je občasni reprezentant in upa, da bo igral v kvalifikacijah s Slovenijo. Enako verjame za oba brata. "Veselim se tekme s Slovenijo, seveda predvsem merjenja moči z Luko Dončićem, proti kateremu nisem še nikoli igral."

Kostas in Luka sta skupaj igrala v Dallasu v sezoni 2020/21 in sta po Kostasovih besedah še vedno v stikih, tu in tam si izmenjata kakšno sporočilo. Seveda je tudi v stikih z obema bratoma, ki v tej sezoni igrata v ligi NBA.

Kostasa, ki se mu je več kot očitno zelo mudilo, smo vprašali še po otroštvu v Sepolii, o katerem smo govorili z gospodom Janisom, lastnikom bara. "Res nam je veliko pomagal in sem mu za to hvaležen. Občasno se tudi zapeljem skozi Sepolio, v kateri smo odraščali. Veliko mi pomeni, da je na enem izmed blokov velik grafit nam v čast."

Janis Cikas je veliko pomagal bratom. Je lastnik spačka, ki je bil izdelan v Kopru, zato se je z njim leta 2013 odpravil na Eurobasket v Sloveniji. Foto: Val 202
Janis Cikas je veliko pomagal bratom. Je lastnik spačka, ki je bil izdelan v Kopru, zato se je z njim leta 2013 odpravil na Eurobasket v Sloveniji. Foto: Val 202

S spačkom v Slovenijo, Janis je vprašljiv za reprezentanco

Janis Cikas, lastnik Kivotos Cafeja, s terase katerega je mogoče videti velikanski grafit, posvečen bratom Andetokumbo, nam je na koncu zaupal še prav posebno vez s Slovenijo. Je namreč lastnik več kot 50 let starega spačka, ki je bil izdelan v tovarni Cimos v Kopru. To je bil poleg košarke povod, da je spačka odpeljal v njegov rojstni kraj. Leta 2013 je Slovenija gostila Eurobasket, grška reprezentanca pa je igrala v predtekmovalni skupini v Kopru in Janis se je skupaj z ženo s spačkom odpravil na dvodnevno pot. Vsi trije so bili zelo zadovoljni in so na slovenski obali ostali 15 dni.

Ponosni spačkar je predlagal, da nas skupaj s študentom Janisom, ki je pomagal prevajati, zapelje po četrti. Med vožnjo je pohvalil tudi Luko Dončića. "Luka je zame vrhunski igralec, seveda navijam predvsem za Grčijo in Janisa, a vedno stiskam pesti tudi za Slovenijo in Dončića. Sicer dvomim, da bo Janis igral na kvalifikacijskem turnirju za olimpijado, saj je izčrpan, rodil se mu je tretji otrok, pestijo ga poškodbe. Če pa se bosta v Pireju v začetku julija z Luko srečala, bo to neverjeten spektakel."

Janis in Luka sta se sicer v NBA letos nazadnje srečala februarja. Milwaukee je premagal Dallas, glavna igralca pa sta uprizorila neverjeten šov: skupaj sta dosegla 88 točk, Janis 48, Luka pa 40.

Goran Dragić je na svojo poslovilno tekmo v Stožice 24. avgusta povabil tudi Janis Andetokumba, ki je bil kratek čas njegov soigralec v Milwaukeeju. Foto: MMC RTV SLO
Goran Dragić je na svojo poslovilno tekmo v Stožice 24. avgusta povabil tudi Janis Andetokumba, ki je bil kratek čas njegov soigralec v Milwaukeeju. Foto: MMC RTV SLO

Dončić, Andetokumbo in Jokić

Po primerjavi grškega in slovenskega zvezdnika smo vprašali tudi Spirosa Vellinaitisa, prvega trenerja Janisa Andetokumba. Predvsem nas je zanimalo, kako med najboljšimi svetovnimi košarkarji vidi Luko Dončića.

"Mislim, da je Luka skupaj z Nikolo Jokićem najboljši igralec v NBA. Enkrat me je nagovoril zelo dober trener in mi dejal, da Janis ne igra dobro ,pikenrola'. In imel je prav. Tukaj se vidi razlika, Luka je na igrišču, odkar je shodil; vsekakor je njegova prednost, da je bil zaradi očeta že od malih nog v stiku z vrhunsko košarko, medtem ko se je Janis potikal po betonskih igriščih in igral predvsem nogomet. Dončić in Jokić imata velik vpliv na mlade, neverjetna sta!"

O kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre v Pireju, na katerem se bosta v začetku julija srečali tudi Slovenija in Grčija, ni želel pretirano razpredati, ker še ni jasno, v kakšnih zasedbah bosta ekipi; predvsem je vedno večje vprašanje, ali bo za Grke igral Janis. Se je pa Spiros spomnil, kako je Slovenija pred tremi desetletji zagrenila Grkom življenje in da so že takrat grški trenerji govorili o fenomenu slovenskega košarkarskega laboratorija, ki kljub majhnemu številu prebivalcev proizvede tako veliko vrhunskih igralcev.

Reprezentančnega soočenja med Janisom in Luko si želi tudi Goran Dragić. "To bi bil dvoboj dveh megazvezd. Seveda navijam za Slovenijo, čeprav ima Grčija verjetno močnejšo ekipo. Ampak na taki tekmi se lahko zgodi prav vse, imamo Luko, ki lahko potegne soigralce, dobro zadevamo tudi trojke v serijah."

Vsekakor pa bodo slovenski ljubitelji košarke lahko Janisa Andetokumba videli živo 23. in 24. avgusta letos, ko bo naš zlati kapetan Gogi v Ljubljani pripravil velik spektakel ob koncu svoje kariere. Toda reprezentančni dvoboj s tekmovalnim navdihom uvrstitve na olimpijado bi bil posebna poslastica.

Jorgos s sinom vsak dan prihaja na igrišče, kjer so začeli igrati bratje Andetokumbo Foto: Val 202/Luka Hvalc
Jorgos s sinom vsak dan prihaja na igrišče, kjer so začeli igrati bratje Andetokumbo Foto: Val 202/Luka Hvalc

Želita po Janisovi poti

Betonska igrišča v primestnih četrtih so bila pogosto valilnica velikih košarkarskih zgodb. Goran je začel v ljubljanskih Kosezah, Janis v atenski Sepolii.

"Spremljava NBA in ne zamudiva nobene Janisove tekme," pravita šolarja Zaharias in Angelos, ki poleg treniranja v lokalnem klubu vsak trenutek izkoristita za košarko na igrišču Triton, na katerem se je začela pisati danes zvezdniška zgodba Janisa Andetokumba in njegovih bratov. Zaharias in Angelos sanjata, da bosta morda nekoč tudi onadva zaradi atenskega betona izkusila košarkarski blišč svojih idolov.