A kako velik je v resnici ta problem in ali smo prišli do meje sobivanja?
Je problem zveri res tako alarmanten ali ima preveč medijske pozornosti? Bi morali kmetje o novih napadih zveri poklicati samo telefonsko številko 112 in obvestiti Zavod za gozdove, ne pa problema medijsko izpostavljati? Dejstvo je, da populacija volkov še nikoli ni bila tako velika kot zdaj, in dejstvo je tudi, da v zadnjih letih ni bilo odstrela. Junija sprejet zakon o interventnem odvzemu zveri iz okolja, ki bi omogočil hitro zmanjšanje njihovega števila, je bil sprejet politično in nekako na silo in izkazalo se je, na kar so opozarjali nekateri, da ga je v praksi težko izvajati. Od 11.00 volkov na podlagi interventnega zakona se ni padel nobeden. Nasprotno, volkovi so postali še drznejši in napadajo celo podnevi. Na drugih pravnih podlagah je bila sicer ustreljena ena volkulja, toda nadaljnji odstrel je tam zdaj prepovedan. Toliko o učinkovitosti.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali bo preštevanje odstreljenih zveri pripeljalo od rešitve? Ali so zveri res najpomembnejše vprašanje podeželja? Če pogledamo širše, so zveri samo simptom na podeželju, ki kaže, da v preteklosti ni bilo skupne strategije različnih politik za isti prostor, ki ga delijo živali in ljudje. Predvsem sta si v nasprotju naravovarstveno usmerjena politika in politika dodeljevanja kmetijskih subvencij. Podobna težava se pojavlja pri vprašanju varovanja travniških habitatov, ena politike spodkopava cilje druge politike, a to ni samo težava Slovenije, to je evropski problem.

Prav tako kot problem praznjenja in staranja podeželja, ki je v nekaterih državah bolj, v drugih še malo manj izrazit. Zveri niso vzrok, kot trdijo nekateri, za praznjenje podeželja, lahko pa so posledica odsotnosti vizije države, kakšno podeželje želi.